Francoska dieta je bolj kot shujševalna dieta način razmišljanja, ki ga lahko osvojite za celo življenje.
Pravijo, da se Francozinje nikoli ne zredijo. Da bi pojasnila, zakaj je temu tako, je ena od njih (Mireille Guiliano) o tem celo napisala knjigo. To zmagoslavje v telesni teži se Francozinjam pripisuje predvsem zaradi dejstva, da jih že vse od njihove zibke dalje poučujejo o tem kaj jesti, kako jesti in kdaj jesti.
Potrditi je mogoče, da se s pomočjo francoske diete lahko prav vsakdo priuči francoskega načina prehranjevanja in uživa v francoski “imunosti na debelost”.
Dve prehranski fazi
Francoska dieta obsega dvofazni program prehranjevanja, ki združuje glikemični indeks s teorijo o združevanju hrane in mediteranskim stilom prehranjevanja, z namenom ustvariti prijeten in enostaven režim hujšanja in zdravja. Za tiste, ki si želijo raziskati ta način prehranjevanja sta na voljo dve odlični knjigi: French Women Don’t Get Fat (Francozinje se ne zredijo) (avtorica Mireille Guiliano) in The French Diet (Francoska dieta) (avtor Michel Montignac).
Prva faza: doseganje idealnega indeksa telesne mase (ITM)
Med prvo fazo se je treba izogibati beli moki, sladkorju, krompirju, belemu rižu in predelani škrobni hrani. Obroki morajo biti uravnoteženi tako, da vsebujejo vsa makrohranila: beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate.
Kaj pa maščobe? Idealno bi bilo, da bi se uporabljale maščobe kot so omega-3 in omega-6 olja ali mononenasičene maščobe, kot je olivno olje. Raven glikemičnega indeksa pri ogljikovih hidratih mora biti nizka oziroma zelo nizka. Na dan je potrebno zaužiti tri obroke, pri tem pa se nikakor ne sme izpuščati najvažnejšega obroka – zajtrka. Podobno kot pri conski dieti (Zone Diet), tudi tukaj zaželeni obseg makrohranil znaša okoli 30 % vseh beljakovin in maščob in 40 % ogljikovih hidratov.
Druga faza: vzdrževanje
Druga faza nadaljuje z načeli, ki jih upošteva prva faza, vendar pa že nekoliko popušča pri strogih omejitvah. Namesto tega posameznika uči, kako obdržati glikemično obremenitev vsakega obroka pod številom 50. Živila z visokim glikemičnim indeksom se lahko uživajo le v primeru, če se to početje “izravna” s hkratnim uživanjem večje porcije živil z zelo nizkim glikemičnim indeksom.
Združevanje hrane
Teorija združevanja hrane poudarja, da se določene hrane ne bi smelo nikoli jesti skupaj, saj takšna hrana deluje druga proti drugi, ko se nahaja v prebavnem traktu. Prav tako priporoča, da naj bi se določena hrana vedno jedla skupaj, saj naj bi se takrat njena hranilna vrednost povečala. Montignac daje lep primer slednjega v združevanju polnovrednega kruha z omega-3 olji, ki znižujejo vrednost glikemičnega indeksa kruha.
Glikemični indeks
Glikemični indeks (GI) predstavlja način merjenja učinkov določene hrane na raven glukoze v krvi. Glikemični indeks glukoze je 100, medtem ko glikemični indeks krompirja znaša 95, banan okrog 65, zelenega grozdja 45 in avokada okrog 10. Višja kot je vrednost glikemičnega indeksa, višja je raven povečanja sladkorja v krvi in več inzulina mora izločiti telo, da se lahko ohrani ustrezno ravnovesje sladkorja v krvi. Standardna ameriška dieta, kot je pojasnjena na strani NaturalNews.com, se močno zanaša na hrano z visokim glikemičnim indeksom, medtem ko se mediteranska in francoska dieta osredotočata predvsem na hrano z nizkim glikemičnim indeksom.
Katera živila so najboljša?
Posameznikom, ki se osredotočajo na spremljanje glikemičnega indeksa posamezne hrane, so na voljo številni seznami z vrednostjo glikemičnega indeksa. Med sprejemljivimi živili se nahajajo:
- Jajca,
- Ribe,
- Večina nepredelanega mesa,
- Večina sirov,
- Večina sadja in zelenjave (v začetni fazi diete se je treba izogibati le tistim, ki vsebujejo škrob),
- Mononenasičene maščobe,
- Omega-3 in omega-6 maščobe,
- Čokolada.
Prednosti Francoske diete
Program prehranjevanja, osnovan na francoski dieti, bi moral posameznikom zagotavljati zadostno količino potrebnih hranil. Pod pogojem, da zaužijete dovolj kalorij in ohranjate ravnovesje maščob, beljakovin ter sadja in zelenjave, bi moral biti takšen prehranjevalni režim zelo zdrav. Kljub temu se je treba zavedati, da vsak posameznik ne more zlahka preiti v začetno fazo tega programa. Še več, pred kakršnimikoli spremembami v prehrani se je vedno dobro posvetovati z zdravnikom, kar še zlasti velja, če trpite za kakršnokoli zdravstveno boleznijo.